Pisal se je 15. maj 2018.

Dan, ko sem prvič v rokah držala svojo in sveže natisnjeno knjigo in jo nekaj ur zatem predstavila javnosti na predstavitvi na kmetiji Ježek. Dogodek je bil čudovit, poln emocij in v spominu mi bo ostal za vedno.

Vendar danes ne pišem z namenom obujanja nepozabnih spominov. Pišem, ker želim biti še enkrat iskrena in spregovoriti tudi o temnejši plati dogajanja po izidu moje knjige.

Knjiga Moj Porod, moja izbira, opisuje eno najpomembnejših in hkrati najintimnejših obdobij mojega življenja. Pripoveduje o tem, kako sem svojo drugo hčerko rodila doma. Želja, da bi zgodbo delila je bila tako močna, da sem preskočila nekaj stopnic, predvsem pa sebe. Nisem si vzela dovolj časa, da bi zares začutila sebe v delu, ki je bil povezan z izpostavljenostjo, s tem, da me drugi vidijo v moji ranljivosti. In zgodilo se je tisto, kar se nam zgodi vedno, ko se ustrašimo. Po izidu knjige, sem se zaprla. Ustrašila sem se same sebe, svoje luči. 300 natisnjenih izvodov knjige sem pospravila v najbolj odmaknjen kot in nekaj časa je nisem hotela niti videti. Nisem si upala zgodbe prebrati in hkrati vedeti, da jo lahko bere še nešteto drugih ljudi.

Kamorkoli okrog sebe pogledamo, naletimo na dvojnost. Svetloba in tema, dan in noč, toplo in hladno. In ta dvojnost obstaja tudi znotraj nas. Le, da je velikokrat nočemo videti, ker želimo biti srečni, zadovoljni, uspešni.

Tudi jaz nisem izjema.

Priznati sem si morala, da me je strah kritike, neodobravanja, drugačnih mnenj. Da me je strah biti zares videna. Občutek sem imela, da s svojo zgodbo plujem proti toku. Občutek je bil pravi, le da na to še nisem bila pripravljena. Čakala me je namreč neizogibna naloga soočenja s temnimi deli sebe. Tistimi, ki jih nisem hotela čutiti in ki sem se jih bala.

Ko se odločimo za potovanje proti svoji resnici tvegamo. Ne vemo namreč na kaj bomo naleteli, kaj bomo tam spodaj našli in ne vemo kam točno plujemo. Tvegamo.

Vedno, ko spregovorimo svojo resnico se okolica nanjo odzove. In če to resnico zares čutimo, v drobovju našega telesa, nas še tako huda kritika, še tako drugačen pogled ne more zamajati v tem. Če pa resnice ne čutimo, ker je skrita pod vsemi negativnimi čustvi, s katerimi se ne uspemo in nočemo soočati, ostanemo v svoji maski. Trudimo se ohranjati sliko, ki smo si jo ustvarili o nas samih in jo želimo prikazati tudi drugim. To lahko počnemo celo življenje, a nas to stane ogromne količine energije in se tega sploh ne zavedamo. Zato smo potem izčrpani, pod stresom, zagrenjeni. Ker tlačimo čustva, za katera mislimo, da so negativna, kot npr. jeza, žalost, bes.

Šele ko z lučko posvetimo nanje in pogledamo zakaj so tam, lahko najdemo resnico. In z njo pride svoboda. Potem, ko damo čustvom prosto pot in spoznamo, da smo tudi ta čustva mi. Da nas je lahko strah, da lahko jokamo, da smo lahko jezni.

Ker nisem nikakršna izjema, vam lahko zaupam, da je občutek po tem, ko se uspemo v varnem okolju iskreno razjokati ali razjeziti, pomirjujoč in osvobajajoč. V sebi najdeš mir in z njim začutiš tudi radost in veselje.

Po treh letih mirovanja, je danes moja knjiga moj ponos. Želja, ki je prišla naravnost iz mojega jedra, da zgodbo delim z ženskami ostaja in je danes še močnejša. Z njo sem poravnana, bolj je prizemljena in še bolj zasidrana znotraj mene. Ko sem po skoraj treh letih ponovno prebrala svojo knjigo, sem bila ponosna nase, na svojo prehojeno pot. Zgodba me je vrnila nazaj v čas in marsikje sem zraven jokala.

Začutila sem, kako iskreno in poravnano s svojo dušo sem pisala zgodbo. Ker sem želela biti opora in navdih hkrati, vsem ženskam, ki boste začutile, da to potrebujete.

Želim si namreč, da bi ženske začele rojevati zavestno. Z zavedanjem v prvi vrsti sebe in svojega telesa ter deteca, ki ga nosijo pod srcem.

Ker je tudi to korak k lepšemu svetu.

Z ljubeznijo,

Tina