Vsako jutro namenim svojemu telesu vsaj 20 min časa že takoj zjutraj.

Včasih mi uspe vstati dovolj zgodaj (kar je pri nas sicer zelo težko) in lahko vaje naredim v miru in tišini, včasih pa tudi ne.

Danes je bil en tak dan. Dnevna soba je bila že zelo zgodaj precej »prometna« in o tišini seveda ni bilo ne duha ne sluha.

Hvaležna sem si/nam, da smo že na točki, ko imam med mojo jutranjo rutino mir in me pustijo družinski člani (razen mačka, on pač ne šljivi) pri miru.

In ker so mi »dali mir«, sem dobila čudovito priložnost ozavestiti, kako je moj fokus kljub temu še vedno na okolici. Na tem, kaj se dogaja okrog mene in kako težko mi je v resnici ostati pri sebi in tem kaj čutim. Kako je del mojega zavedanja obrnjen navzen.

Nič, kar že ne bi vedela, a začutiti in priti v stik s tem preko telesa, je čisto nekaj drugega.

Postalo mi je jasno, od kje teža in napetost ter gromozanska utrujenost v zadnjih dneh.

Vem, da sem zelo senzibilna oseba in da lahko začutim kaj čuti človek, ki je ob meni in to zaznam fizično v mojem telesu. Takrat, ko sem zelo prisotna in zelo v stiku s sabo, lahko postavim mejo. V nasprotnem primeru, pa ta zunanja čustva postanejo »moja« in postanejo jaz.

Razen, če se tega ne zavem in se uspem vrniti nazaj k sebi.

Ne uspe mi vedno in tudi tokrat mi ni oziroma sem za to potrebovala nekaj dni.

V teh zadnjih dneh je namreč negativnosti v zraku na milijarde ton in v njej sem se popolnoma  izgubila. Moji načrti so se začeli sesuvat, postala sem črnogleda, kar počnem se mi je zdelo popolnoma brez veze. Poleg tega je skoraj neizogibno, da ne bi srečala vsaj enega človeka, ki bi želel z mano delit pogled na trenutno situacijo, o tem kar je, o tem, da PAČ TAKO JE.

Ufffff ….

Ta fraza je tista, ki mi je tokrat ponudila možnost, da se vrnem nazaj k sebi.

Ko sem jo slišala sem namreč prišla v stik z vso nabrano jezo v meni. Ker sem jezna, ker me jezi vse kar se dogaja okrog mene, ker se počutim ujeto, omejeno, označeno. Tako kot že neštetkorat v mojem življenju.

Jezi sem dala prosto pot, jo izrazila na meni najbližji način in se znebila vsega, kar sem nosila “s sabo”. Nisem je stresala naokrog in bentila.

Vem namreč, da je trenutna situacija dražljaj iz zunanjega okolja, ki pritiska na mojo staro rano. Na dejstvo, da nikoli nisem smela biti to kar sem. In ja, to me razjezi.

Takrat nisem imela možnosti izbire, danes jo imam.

Ko sem se umirila sem zaznala, da sem spet bližje sebi.

Zavedela sem se svoje notranje moči, ki mi je že neštetokrat pomagala iz težkih in težjih situacij.

Šele ko si dovolim začutiti jezo, lahko pridem v stik s tem, da je moje življenje moje in da mi nikomur ni potrebno razlagati zakaj ga živim na način kot ga živim in zakaj počnem stvari, na način kot jih počnem.

Skozi temo lahko pridem do svetlobe. Moje notranje svetlobe.

Zato, kljub temu, da me poskušajo prepričati, da se svet okrog mene podira, verjamem in zaupam da se ne.

Vedno imam/imaš sebe.

In imamo drug drugega.

Z ljubeznijo,

Tina