V knjigi Moj porod, moja izbira sem popisala eno izmed najlepših in hkrati najzahtevnejših obdobij v svojem življenju. Čas nosečnosti in rojstva druge hčerke, ki je bila rojena doma.
Ko sem rodila prvo hčerko, sem porod videla kot »vnaprej določeno opravilo«. Rodiš v porodnišnici, čim hitreje in s čim manj zapleti. Nisem vedela, da imam možnosti, da imam izbiro, da se lahko sama odločam o svojem telesu in o tem, kako, kje in s kom bom rodila.
Po 11-ih letih, ko sem ponovno zanosila, pa je bilo moje zavedanje sebe in okolice na popolnoma drugačnem nivoju. Že od začetka nosečnosti sem bila bolj v stiku s svojim telesom, z občutki, s čustvi. Dovolila sem si slišati in poslušati kaj mi telo sporoča. Ko sva z možem Vasjem obiskala sklop predavanj o porodu v Šoli za starše in sem po več kot 10-ih letih ponovno stopila v porodnišnico in porodni blok, se je moje telo uprlo. Čutila sem stiskanje v trebuhu, začelo me je zebsti. Telo mi je jasno govorilo, da nekaj ni ok. Ko sem zapuščala prostore porodnišnice je bilo vse kar sem vedela, da se tja nočem več vrniti. Ali kot sem zapisala v knjigi:
»Tokrat si želim roditi drugače.«
Vse kar sem imela, je bila močna želja po »drugačnem« porodu. Potrebovala sem informacije o tem, med čim sploh lahko izbiram in kakšne možnosti sploh obstajajo. Glede na to, da nikoli prej nisem niti pomislila na porod izven porodnišnice, sem se odločila raziskovanje začeti čisto na začetku. Odkrivanje in iskanje novih možnosti s pomočjo prebiranja člankov in brskanja po spletu, je bilo opravilo, ki sem mu namenila ogromno časa. Pripeljalo me je do pomembnega križišča:
»Mogoče si za trenutek dovolim sanjati in pomislim, da bi pa lahko tudi jaz rodila doma. A kljub temu, da je moja želja res velika, je trenutno strah premočan.«
Bom sledila želji ali bom dovolila, da me ohromi strah?
Nadaljevanje zgodbe je zapisano v knjigi, ki sprva to niti ni nameravala biti. Približno dve leti po porodu sem namreč začela pisati zapiske zase, za meni najdražje. Želela sem si ohraniti zgodbo, ki mi je prinesla ogromno osebno transformacijo. A mi ni bilo dovolj. Zgodbo sem želela deliti z vami, drage ženske, ki se boste znašle v podobni situaciji kot sem bila jaz. Kot opora, vzpodbuda ali le zgodba, skozi katero z vami delim vse o tem, kako je odločitev, da tokrat naredim nekaj drugače, zamajala moj notranji svet. O dvomih, strahovih in omejujočih notranjih prepričanjih na eni strani ter o odločenosti in zaupanju vase in v svoje telo na drugi strani. O tem, kako pomembno je, da si v trenutkih ko smo krhke in ranljive najdemo prave ljudi, ki nam nudijo prepotrebno oporo in podporo.
Skozi svojo porodno zgodbo sem spoznala, kako pomembno in hkrati pogumno dejanje opravljamo ženske ko rojevamo. Kako posvečen čas, je v resnici čas nosečnosti in porajanja novega življenja v svet. S tem, ko se posvetimo svojemu porodu, častimo svojo žensko naravo. Z ljubeznijo do sebe in svojega telesa.
Z ljubeznijo,
Tina
