»Oh, ne joči, saj ni tako hudo!« ali »Saj si že velika, kaj boš jokala.«

Odzvanja?

Znano?

Ker sem bila majhna deklica in sem jim zaupala ter verjela, sem to ponotranjila.

In sem jo požrla. Žalost namreč. Neštetokrat.

Vsakič, ko je prišla, sem jo pogoltnila nazaj in čutila v grlu cmok.

Počasi, se je tudi ta cmok izgubil in popolnoma sem izgubila stik s svojo žalostjo.

Nisem jim hotela priznati, da sem tudi ranljiva. Da sem kdaj lahko tudi žalostna.

In s tem sem izdala del sebe.

Danes, ko sem odrasla ženska, ki hodi po svoji poti vem, da imam pravico čutiti. Da lahko čutim. Vse kar je. Tudi žalost.

Žalost je v družbi namreč označena kot »negativno« čustvo. A negativnih čustev ni. So samo čustva. Paleta njih.

In ko pride dan, ko bi samo jokala, dam solzam prosto pot. Ker prihajajo iz srca. Ker je žalost topla in govori resnico srca.

Z njeno pomočjo talim oklep, ki sem si ga zgradila dolgo nazaj, da bi z njim zaščitila svoje srce.

Ko žalost mine, se naredi prostor za nekaj novega. Lepšega.

Dovolite si jokati!

Z ljubeznijo,

Tina