Stojiva pred ogledalom v kopalnici. Ti veselo klepetaš in mi razlagaš o tvojih dnevnih dogodivščinah. Poslušam te samo na pol, ker se v danem trenutku zavem resnice. Nisi »moja«. Nikoli nisi bila. Si samo svoja. Si duša, ki se je odločila, potovati skozi življenje skupaj z mano.

In se skupaj z mano učiti.

Zavedanje, čutenje in videnje drugega raste vzporedno z zavedanjem, čutenjem in videnjem sebe. Bolj kot se poglabljam v svoje globine, bolj kot odpiram vrata zaprtih sob znotraj mene in si dovolim vanje posvetiti z lučko, se srečati s svojo resnico in jo sprejeti, bolj lahko čutim in sprejemam sebe. Ter drugega v njegovi resnici.

Poraja se mi nova slika mene kot mame.

Sem ženska, ki sem se v nekem trenutku svojega življenja odločila, da bom postala mama. Klic je bil neustavljivo močan. Takrat sem bila mlada, in materinstvo je zame pomenilo čisto nekaj drugega kot danes.

Od samega začetka, še pred rojstvom, si bila »moja« hčerka in vse sem naredila zate. V imenu ljubezni sem te velikokrat zadušila, nisem te videla, želela sem ti enostavno dati preveč. Danes vem, da sem dušila tebe, ker sem dušila tudi sebe. V želji biti čim boljša mama, sem vse prevečkrat zatrla sebe. Trudila sem se, na vse pretege, biti na voljo kadarkoli in vedno. Ravno to je velikokrat pripeljalo do reakcij, ki sem se jih potem sramovala, za katere mi je bilo žal in sem se počutila krivo. Toda kljub temu mi je bilo lažje jezo usmeriti navzven, na drugega, nate, kot začutiti jezo in bes ob tem, ko sem si dovolila, da se prestopajo moje meje.

Vse dokler se nisem odločila prevzeti odgovornosti za svoja dejanja in si priznati, da je samo od mene odvisno, kdaj se bom odločila začeti postavljati zase in tako skrbeti tudi zate.

Z leti postajam starejša in tudi modrejša in danes čutim, kaj v resnici zame pomeni biti mama. Pomeni, da sem najprej ženska, ki se sprejema in skrbi zase. Materinstvo je ena od mojih vlog, ki jih imam v življenju. Zavedam se, da nisem Wonder woman, čeprav sem se kot majhna deklica velikokrat poistovetila z njo. 😊 Sem samo ženska, ki potrebuje počitek, potrebuje čas zase, potrebuje nežnosti, potrebuje sedeti in delati nič.

Zelo rada sem mama, a želim si biti še vse kaj drugega. 😉

S to percepcijo sebe, se mi odpirajo popolnoma novi svetovi.

V tem novem zavedanju sebe vem, da sem zate vedno tukaj, kadarkoli. Ko potrebuješ ramo na kateri lahko izjočeš svojo žalost, ko pripoveduješ o svojih negotovostih, strahovih, pa tudi ko si srečna in vesela in iz tebe kar »šprica«. In sprejemam te tako kot si.

Ker taka si ok in prav tako te imam neskončno rada.

Tukaj sem tudi takrat, ko ti je potrebno postaviti jasne meje, te na ta način zavarovati in hkrati naučiti, do kam lahko v tem trenutku greš. Sploh danes, ko potuješ skozi viharna najstniška leta. Takrat se pogosto zapleteva v glasne pogovore in sledi loputanje z vrati, a jaz te še vedno lahko sprejemam. Dovolim si začutiti sebe in svojo žalost ob tvojem grobem ravnanju, ter tebe in tvojo izgubljenost.

Le tako se lahko spet najdeva. In najina vez je še močnejša. 😊

Sem pa tukaj tudi zase. Delam stvari ki me veselijo. Brez slabe vesti si vzamem čas zase. Vzamem si več dni skupaj za študij in grem od doma. Počivam. Pijem čaj v miru. Dovolim si pokazati svoja čustva. Jokam, se jezim, se smejim, plešem in se umaknem v tišino, ko moje telo to potrebuje.

In s tem sem najboljša učiteljica na svetu. Zate. Za vaju obe. Ker vaju le na ta način lahko naučim, kako poskrbeti zase.

In ugotovim, da šele ko me ni, občutita, da sem.

 Ko se zavem, da je tvoje življenje tvoje, da delaš korake v svet sama in sem samo še opora, boli. Boli, ko začutim bolečino povezano s tem, da sama te opore nikoli nisem imela. Nikdar ni bilo varnega pristana, kamor bi se lahko zatekla. Pridem v stik z mojo staro rano, ki pa je še vedno tam. Prostor dam globoki žalosti in bolečini, ki je ujeta v njej. In s tem pridem ponovno do sebe, čutim ljubezen in lahko odpuščam. Moji mami, ki me je ljubila najbolje kot je le znala. Moji babici, ki je bila zlobna z mano, ker je na ta način lahko skrivala svojo bolečino. 

In postanem vez med generacijami.

Verjetno nas je ogromno takih žensk, ki nismo bile deležne ljubezni, ki smo jo potrebovale, ko smo bile majhne deklice in ko smo odraščale v svet. Zato postanemo preveč zaščitniške do svojih otrok. Ker bi rade pri njih pokrpale luknje, ki jih nosimo znotraj sebe. V svojem drobovju, v svojem srcu.

A to ni prava pot.

Pot je vedno najprej k sebi. Ko ugotovimo, da smo lahko ljubeče mame same sebi in si lahko damo ljubezen in spoštovanje, ki ju nikoli nismo dobile, se začne zdravljenje. Šele ko pridemo v stik s svojo rano, si jo dovolimo začutiti in občutiti vse, kar smo z njo zakopale, takrat lahko zares ljubimo sebe in imamo rade tudi druge.  

Ta trenutek kot to pišem, čutim neskončno hvaležnost, ker mi je dano biti mama dvema čudovitima hčerkama. Obema sem hvaležna za vse, kar sta me do danes že naučili in za vse kar me še bosta.

In obe mi že jasno in glasno povesta: »Jaz sem jaz in ti si ti«.

Na kar sem neskončno ponosna.

Z ljubeznijo,

Tina