KONČNO SEM JO NAŠLA!
Pride od nikjer a zaznam njeno jasnot in moč. Čutim, da prihaja iz mojega jedra. In ja potrebovala je čas, kar nekaj časa.
KOGA, KAJ?
Idejo, kako lahko kočno združim svoje znanje in izkušnje. In nadaljujem tam, kjer sem začela že ko sem se odločila, da zgodba o mojem drugem porodu na domu postane knjiga. Ker že naslov knjige Moj porod, moja izbira govori sam zase.
Vsako jutro namenim svojemu telesu vsaj 20 min časa že takoj zjutraj.
Včasih mi uspe vstati dovolj zgodaj (kar je pri nas sicer zelo težko) in lahko vaje naredim v miru in tišini, včasih pa tudi ne.
Danes je bil en tak dan. Dnevna soba je bila že zelo zgodaj precej »prometna« in o tišini seveda ni bilo ne duha ne sluha.
Hvaležna sem si/nam, da smo že na točki, ko imam med telovadbo mir in me pustijo družinski člani (razen mačka, on pač ne šljivi) pri miru.
Zjutraj se vsa polna zagona vsedem za računalnik, da napišem in na kratko predstavim, kaj je to bodywork.
A mi nikakor ne gre.
Sedim in gledam v ekran, po glavi se mi motajo misli, centrifuga vsega, kar imam še za postoriti.
Ko se končno uspem skoncentrirati na temo, spet razmišljam o tem, kaj bi bilo dobro da napišem, brskam kje bi našla kaj več informacij, čekiram kaj o tem že obstaja.
S spodnjimi besedami bi se rada zahvalila vsem, ki ste se mi čez poletje pridružili na sobotnih jutranjih bodyworkih. Celo takrat, ko nam vreme ni bilo najbolj naklonjeno. Ura je bila precej zgodnja, zato vam še enkrat čestitam za vztrajnost in pripravljenost biti v moji družbi. Jaz sem v vaši neskončno uživala.
Stojiva pred ogledalom v kopalnici. Ti veselo klepetaš in mi razlagaš o tvojih dnevnih dogodivščinah. Poslušam te samo na pol, ker se v danem trenutku zavem resnice. Nisi »moja«. Nikoli nisi bila. Si samo svoja.
Pisal se je 15. maj 2018.
Dan, ko sem prvič v rokah držala svojo in sveže natisnjeno knjigo in jo nekaj ur zatem predstavila javnosti na predstavitvi na kmetiji Ježek. Dogodek je bil čudovit, poln emocij in v spominu mi bo ostal za vedno.
Vendar danes ne pišem z namenom obujanja nepozabnih spominov. Pišem, ker želim biti še enkrat iskrena in spregovoriti tudi o temnejši plati dogajanja po izidu moje knjige.
Razmišljam … misel mi ne da miru. Pred dnevi, je za vedno od nas odšla moja zvesta psička Eli. Ob meni je bila v najbolj turbolentnem obdobju mojega življenja. Bila je z mano, ko sem jokala, ko nisem videla pred seboj naslednjega koraka in bila je z mano, ko mi je srce bilo v največji sreči in veselju. Vedno je bila tam. Čutila je z mano, vedela je kako se počutim, pa čeprav ji tega nisem mogla povedati, niti ne razložiti. A ni bilo potrebno.
Z velikim navdušenjem in ponosom, delim z vami objavo moje knjige Moj porod, moja izbira v čisto sveži junijski številki revije Sensa.
Petnajsti maj 2018. Torek. Lep datum, a sicer precej običajen dan. Nekaj malih posebnosti bi verjetno lahko našli. Npr. Mednarodni dan družin, po astrologiji poseben, ker Uran po sedmih letih vstopa v znamenje bika in verjetno še kaj.
Zame pa veliko več kot le petnajsti maj.
Pripravljam prvo predstavitev moje knjige. Knjige, ki še nastaja. Trenutno, bi temu mirne vesti lahko rekla »Moj življenjski projekt«. V povezavi s knjigo, se mi namreč odpirajo nova obzorja in moje življenje dobiva novo svežino in novo širino. Srečujem in spoznavam nove ljudi. Popolne neznance. Kljub temu, da sem bila naučena, da če karkoli potrebuješ, se vedno obrni na nekoga »poznanega«. Po možnosti nekoga eminentnega. Ta bo zagotovo znal rešiti tvojo težavo in ti zagotovo znal dati kakšen pameten nasvet. Hkrati s tem, pa predati odgovornost za svoje življenje v roke nekoga drugega.
