Stara sem dvajset let in še malo. Imam diplomo, službo za nedoločen čas v javni upravi, lepega fanta, na tone oblačil v omari. Ko me srečaš, sem nasmejana, vedno prijazna, ustrežljiva.
To je le ena od mask, ki jih nosim, le da tega še ne vem. Prepričana sem, da je ves svet v mojih rokah in da sem srečna. Saj mi vendar nič ne manjka, ali pač?
Droben, komaj slišen glasek v ozadju me hoče opozoriti.
Nočem ga slišati … nočem si priznati, da če pogledam vase in obstanem za trenutek v tišini, čutim znotraj sebe globoko praznino.
Na vprašanje »KDO SEM«, nimam odgovora.
Kaj se z mano dogaja? Kaj mi je? Kako nisem zadovoljna?
Nisem. Enostavno nisem. In prepričana sem, da je zato z mano nekaj hudo narobe …
Iščem nekoga, ki bi me slišal, ki bi me razumel. A ga ne najdem. Vsi so tako zaposleni sami s sabo, s svojim delom, z dajanjem nasvetov in zanikanjem realnosti. Počutim se še bolj sama.
Kljub vsemu ostanem, kjer sem, ne tvegam in življenje teče dalje.
Pridejo trenutki, ko v moje življenje posije sonce. Rodim svojo prvo hčerko. Praznina in bolečina izgineta …, nadomestita ju neizmerna sreča in ljubezen …
Vendar ne za dolgo. Kljub vsej ljubezni, ki jo čutim do hčerke, ne zmorem utišati drobnega glaska v ozadju.
Praznina se mi vrne kot bumerang, le še večja in globlja je.
Tako ne morem več naprej. Odločim se, da si bom poiskala pomoč. Sama ne zmorem več.