Stara sem dvajset let in še malo. Imam diplomo, službo za nedoločen čas v javni upravi, lepega fanta, na tone oblačil v omari. Ko me srečaš, sem nasmejana, vedno prijazna, ustrežljiva.

To je le ena od mask, ki jih nosim, le da tega še ne vem. Prepričana sem, da je ves svet v mojih rokah in da sem srečna. Saj mi vendar nič ne manjka, ali pač?

Droben, komaj slišen glasek v ozadju me hoče opozoriti.

Nočem ga slišati … nočem si priznati, da če pogledam vase in obstanem za trenutek v tišini, čutim znotraj sebe globoko praznino.

Na vprašanje »KDO SEM«, nimam odgovora.

Kaj se z mano dogaja? Kaj mi je? Kako nisem zadovoljna?

Nisem. Enostavno nisem. In prepričana sem, da je zato z mano nekaj hudo narobe …

Iščem nekoga, ki bi me slišal, ki bi me razumel. A ga ne najdem. Vsi so tako zaposleni sami s sabo, s svojim delom, z dajanjem nasvetov in zanikanjem realnosti. Počutim se še bolj sama.

Kljub vsemu ostanem, kjer sem, ne tvegam in življenje teče dalje.

Pridejo trenutki, ko v moje življenje posije sonce. Rodim svojo prvo hčerko. Praznina in bolečina izgineta …, nadomestita ju neizmerna sreča in ljubezen …

Vendar ne za dolgo. Kljub vsej ljubezni, ki jo čutim do hčerke, ne zmorem utišati drobnega glaska v ozadju.

Praznina se mi vrne kot bumerang, le še večja in globlja je.

Tako ne morem več naprej. Odločim se, da si bom poiskala pomoč. Sama ne zmorem več.

V moje življenje dovolim vstopiti terapevtki, s katero delam še danes.

To, da sem končno našla nekoga, ki me razume, sprejme natanko takšno, kot sem, ki me ne skuša »popraviti«, mi da moč, da si lahko končno priznam, da moje življenje ni »pravljica«, kot sem vedno mislila. Odločim se pogledati vase in odkriti vse maske, ki jih nosim. Samo zato, da lahko preživim. Ker pod njimi tako močno boli in peče, da je lažje resnično sebe pridno skrivati pred svetom.

Z delom na sebi maske začnejo odpadati. Za seboj puščam vse gotovosti, katerih sem se za vsako ceno oklepala. Službo, partnerja, stalen dohodek, staro družbo, streho nad glavo. Ostanem brez vsega in sama. S hčerko.

Počasi začenjam postavljati nove temelje svojemu življenju, na katerih si bom začela graditi lepšo in boljšo prihodnost. Korak za korakom.

Če pa hočem naprej, me čaka še ena pomembna naloga. Prenehati moram biti vedno lepa, nasmejana, prijazna, nežna, razumevajoča. In si dovoliti biti to, kar sem. Tudi grda, neprijazna, trda, odrezava, nerazumevajoča.

Sliši se enostavno, a ne?

Ampak ni. Boli, peče, skeli, stare rane se odpirajo, solze tečejo. In traja …

A ne odneham. Grem naprej. Želim si naprej. Globlje.

Ker si zaslužim svobodo.

Reči NE, če tako čutim.

Reči DA, če tako čutim.

In se končno zavedati, da sem. Obstajam. Resnična sem. Marsikaj znam.

In končno dati smisel svojemu življenju.

Danes sem srečno poročena in mama dveh hčerk. In ponosna na svojo prehojeno pot.

Rada imam življenje, ljubim svojega moža in svoji hčerki. Ljubim naravo, hojo po hribčkih in hribih, tek in ustvarjanje. Obožujem čas, ko sem lahko sama s seboj in s svojo skodelico čaja. Takrat se rojevajo ideje. Kreativnost je namreč tista, ki me dela živo. Zato ustvarjam.

Takrat slišim svoje srce. Takrat samo sem.

Po vseh izkušnjah in preizkušnjah se namreč počasi začenjam zavedati svoje vrednosti. Dajem si dovoljenje, da sledim svojemu srcu in svoji ženski intuiciji. Tako lahko prihajam v stik s tistim, kar me resnično veseli, predvsem pa s stvarmi, ki jih rada počnem.

Čeprav so mi vedno govorili, najprej drugi, potem pa vztrajno sama sebi, da je treba biti za uspeh formalno izobražen in imeti potrdilo, danes raje pogumno sledim sebi in spoznavam, katere so v resnici moje vrline. Kaj je tisto, kar bi rada podelila s svetom in s tem pustila svoj pečat.

Zato ustvarjam, ker v tem uživam in ker želim s svojim delom delati in deliti dobro.

In sem tik pred tem, da izdam svojo prvo knjigo.

Carsko, a ne?

Niti v najlepših sanjah si nisem upala predstavljati, da bom kdaj izdala svojo knjigo. Pa sem na poti k temu.

Zakaj?

Ker je to resnično moja srčna želja in sem se odločila, da ji bom sledila.

S svojimi slikicami in s svojo knjigo bi namreč med ženske rada prenesla sporočilo, da je moč le v nas samih.

Le odločiti se moramo, da jo poiščemo.

Z ljubeznijo, Tina Hrast