Med današnjim jutranjim sprehodom, me je ujel dež.

Najprej so bile le kapljice, potem se je ulilo, kot bi kdo odprl vodovodno pipo na ful.

Odprem dežnik in hodim v tišini. Poslušam dežne kaplje, ki medtem, ko prasketajo po mojem dežniku, ustvarjajo krasne zvoke.

Čutim, da so moji čevlji vedno bolj mokri. Tudi hlače imam že pošteno mokre, vsaj do kolen.

Zagledam lužo. Pridno se ji ognem, da slučajno ne bom še bolj mokra.

Zagledam naslednjo lužo. Tokrat ne razmišljam in se ji ne ognem. Stopim vanjo in čutim, da se mi nekaj dogaja. Ko zagledam naslednjo, vanjo že skoraj skočim in čutim, da se nekaj v meni prebuja. Usta se mi raztegnejo v nasmeh in glasno se zasmejem. Prav iz srca. Končno … po treh dneh.

Naslednji korak.

Pojavi se mi slika, mene kot majhne deklice. »Pazi, zmočila se boš!« slišim mamin glas. Vidim majhno deklico, ki s sklonjeno glavo in z žalostnim obrazkom takoj neha, skloni glavo in se »pridno« ogne vsaki naslednji luži, ki jo sreča. Nasmeh, ki ji je prej krasil obraz je izginil, svetloba v očkah je ugasnila.

Danes tega nisem storila. Nisem, ker sem odrasla.

Kljub temu pa čutim, da imam ostanke tega in temu podobnih dogodkov. V svoji notranjosti imam mojega ostrega »kritika«, ki me opozarja, da tako obnašanje za odraslo žensko res ni primerno.

Dragi moj, mogoče res ni primerno, je pa vsekakor zabavno in sproščujoče.

Trenutek, ko spustim vso kontrolo, ko si dovolim začutiti sebe v najpristnejšem smislu, ko si dovolim temu slediti … takrat vem, da sem živa. Takrat sem res srečna.

Razmišljam, kolikokrat v življenju, se mi je že zgodilo, da sem pridno sledila nasvetom mojega notranjega kritika in s tem zadušila pravo sebe. Kolikokrat bi naredila drugače, pa nisem, ker se ni »spodobilo«.

Vem le eno. Tega ne bom več počela. Ne bom se več skrivala pred svetom. Ne bom več le »pridna in lepa«, bom tudi »čudna in grda«. Kakršnakoli že bom, bom jaz.

Le tako lahko odkrivam svoje prave globine, svoje darove, svoja notranja bogastva. Vendar brez tega, da me kdo kdaj pogleda tudi postrani, ne bo šlo. Niti brez tega, da bom kdaj slišala kakšno grdo na svoj račun.

Tudi prav.

To je vaše mnenje … jaz imam svoje.