Zjutraj se vsa polna zagona vsedem za računalnik, da napišem in na kratko predstavim, kaj je to bodywork.
A mi nikakor ne gre.
Sedim in gledam v ekran, po glavi se mi motajo misli, centrifuga vsega, kar imam še za postoriti.
Ko se končno uspem skoncentrirati na temo, spet razmišljam o tem, kaj bi bilo dobro da napišem, brskam kje bi našla kaj več informacij, čekiram kaj o tem že obstaja.In potem si rečem.
Tina, ne bo šlo.
Vstani in pojdi ven.
Oblečem si kratke hlače (zunaj je seveda še kot sredi poletja ), obujem telovadne copate in se odpravim na hiter sprehod.
Hodim že kar nekaj časa, ko sem se v enem trenutku ustavim in zaznam, kako se še vedno ukvarjam z vsem možnim, najbolj pa s tem, kaj za vraga naj napišem, da bo ok, da bo zanimivo. Počutim sem se kot »hodeča glava«.
In ravno to smo velikokrat ljudje. Glave na dveh nogah. Planiramo, razmišljamo, analiziramo, se ukvarjamo z vsem kar imamo še za opraviti in popolnoma nič ne čutimo.
Zaznam, da ves čas razmišljam in sploh ne čutim svojega telesa. Da nisem v stiku z njim, posledično niti ne s sabo in posledično tudi z zunanjim svetom ne. Ne vidim dreves, posušene trave (ker na žalost že dolgo ni bilo dežja), ne slišim ptičjega petja.
Upočasnim korak, začnem opazovati svoje dihanje in ugotovim da sploh ne diham. Da je moj trebuh v krču.
Sezujem telovadne copate in bosa stopim na tla. Začutim stik stopal s tlemi, toploto peščenih tal, drobne kamenčke, ki me pikajo v podplate. Pokrčim kolena in začutim, kako se počasi začenjam zavedati sebe in tega kje sploh sem. Mojih dvignjenih ramen, stisnjenega trebuha, zgubanega čela in zavem se, kako se trudim vso mojo energijo zadržati visoko od tal. Ker če se prizemljim in če jo spustim nižje, lahko začnem čutiti.
Nekaj globokih vdihov, par enostavnih vaj za odpiranje telesa in čutim, da me je v resnici strah. Strah novega koraka. Neznanega.
S tem, ko si dovolim čutiti strah se takoj počutim bolj doma.
Antipol strahu sta pogum in moja velika želja.Čutim, da zmorem, ker si to resnično želim in ker moje srce poje, ko samo pomislim na to, da bi ti ponudila izkušnjo bodyworka.
Ni bilo potrebno veliko, le nekaj trenutkov in zavedanje. Zavedanje, da sem.
Začutila sem, da ne želim napisati samo suhoparne razlage o tem, kaj je bodywork ampak bi rada o tem pisala skozi čutenje. Ker to je jedro bodyworka.
Začutiti svoje telo.
Z manj gibanja je manj čutenja. Z nič gibanja, ne čutimo ničesar. Naša telesa postopam otopijo in naše življenje postane monotono.
Dolgočasno. Rutinsko.
Z gibanjem, poglobljenim dihanjem in raznimi dihalnimi tehnikami, z zaznavanjem posameznih delov telesa, z uporabo glasu, telesno ekspresijo, si damo možnost, da pridemo v intimnejši stik s samim sabo in s svojimi občutki.
Najlepše od vsega pa je, da ne potrebuješ nobenega predznanja, ni potrebno biti fit ali kondicijsko pripravljena/en.
Začnemo kjer si.
Ker točno tam kjer si je ok.
Se ti sliši zanimivo? Bi poskusil/a?
Toplo vabljena/a.
Z ljubeznijo in navdušenjem,
Tina ❤️