Zanikanje … česa pravzaprav že?

Razmišljam … misel mi ne da miru. Pred dnevi, je za vedno od nas odšla moja zvesta psička Eli. Ob meni je bila v najbolj turbolentnem obdobju mojega življenja. Bila je z mano, ko sem jokala, ko nisem videla pred seboj naslednjega koraka in bila je z mano, ko mi je srce bilo v največji sreči in veselju. Vedno je bila tam. Čutila je z mano, vedela je kako se počutim, pa čeprav ji tega nisem mogla povedati, niti ne razložiti. A ni bilo potrebno.

In sedaj, ko je ni več z mano, ko ne skoči več k meni na kavč, ko po kosilu pijem čaj, ko me z glasnim laježem več ne pozdravi še predno vstopim skozi vhodna vrata, spoznavam, koliko mi je v bistvu sploh pomenila.

A je bila le »pes«.

Pa ne, ni bila samo pes, bila je moja zvesta spremljevalka, ki me je tolažila, ko sem potrebovala tolažbo in mi ves čas, na njen tih in nevsiljiv način delala družbo. Bila je član naše družine.

Ni hudo samo meni, hudo je vsem nam, ki smo z njo živeli in se je na kakršenkoli način dotaknila naših življenj.

Je bila le »žival«.

S takimi besedami, me poskušajo ljudje okrog mene potolažiti. Kaj pa tisti, ki izgubijo otroka, pa tisti, ki izgubijo ljubljeno osebo?

Dovoooolj! Nehajteeee!

A je res tako težko razumeti, da je bila Eli zame ljubljena »oseba«, pa čeprav je bila žival. In da mi je dala več, kot marsikateri človek, ki se ima za večvrednega samo zato ker je »človek«? A je res tako težko sprejeti, da mi je pač težko, ker je ni več ob meni. Ker niče več ne hodi za mano po stanovanju, ker nihče več ne priteče k mojim nogam, ko pridem v hišo? In zakaj bi bila moja ljubezen do nje lahko drugačna? Kako le? Rada me je imela točno tako kot sem bila. Nikoli mi ni rekla, joj, to kar počneš pa res ni ok ali poglej se kakšna si … kar sem večkrat slišala iz ust ljudi, ki so mi bili blizu. In zato, sem tudi jaz imela rada njo.

In če potrebujem čas, da žalost odteče in bolečina zbledi, si ga bom pač vzela. Ne bom se ozirala na vse tiste, ki jim je veliko huje kot meni, ali pa na vse tiste, ki trpijo veliko bolj kot jaz. Moja izguba je velika … vsaj zame … in kot tako jo bom tudi sprejela. In si dovolila čutiti tisto, kar v resnici čutim. Da mi je težko, da mi je hudo in da jo pogrešam. In svojih solz ne bom skrivala pred nikomer.

Ker sem to jaz.

Zakaj bi zanikali in tlačili svojo žalost, solze, bolečino? Ker je hudo? Ja, verjetno ni ravno najlepše, a je del življenja. Našega življenja, ki je sestavljeno iz vzponov in padcev. Ki je včasih lepše, včasih težko in grdo. Vendar brez grdega ni lepega. Brez teme ni svetlobe. In če zanikam svojo žalost, potem verjetno nekje na neki točki zanikam tudi svojo ljubezen.

Ker si ne priznam tega, kar v resnici čutim. In moja naloga je da se (na)učim, dati svojim čustvom prostor. Takim kot so. Skozi vsako lekcijo, ki mi jo ponuja življenje.

Mogoče me je Eli, z njenim nenadnim in (pre)hitrim odhodom želela spomniti še nečesa. Na minljivost življenja … ki je pred našimi vrati. Opomnila me je, da je ta trenutek tisti, v katerem lahko vsem, ki jih imam rada to tudi povem in pokažem. Da je življenje moje, da šteje ta trenutek, da naj ne pomembne stvari, kot je izkazovanje naklonjenosti in ljubezni odlagam na jutri ali naslednji teden. To moram narediti zdaj in čim večkrat.

Imejte se radi in sledite sebi!

Z ljubeznijo,

Tina Hrast