Zgodnje uravnavanje čustev je tesno povezano tudi z neverbalnim odzivanjem na otrokovo doživljanje. Mati oziroma skrbnik se na otrokova čustvena stanja najpogosteje odziva z obrazno mimiko, tonom glasu in dotikom. Ko dojenček glasno joka in je močno vznemirjen, se le-ta najprej čustveno približa njegovemu doživljanju. Z glasom posnema njegovo intenzivnost, se z njim uglasi, nato pa postopoma znižuje glasnost in umirja ton svojega glasu ter ga tako nežno vodi v mirnejše stanje. Napetega dojenčka lahko pomiri tudi tako, da ga vzame v naročje in ga nežno ziblje. Kadar je otrok brezvoljen ali manj odziven, ga lahko spodbuja in prebuja v bolj vedro razpoloženje s svojim nasmehom, živahnim izrazom obraza in svetlim pogledom. Z različnimi oblikami neverbalnega sporazumevanja tako otroku pomaga, da se znova vrne v stanje notranjega ravnovesja, v katerem se počuti varno in dobro.
Starši, ki zaradi lastnih čustvenih težav težko prepoznavajo, razumejo in uravnavajo svoja občutja, pogosto težje zaznavajo tudi otrokova čustvena stanja. Tako lahko nevede ohranjajo težave pri čustvenem uravnavanju in jih prenašajo na otroka. Če mati ali oče otroku najprej ne pomagata prepoznavati, razumeti in uravnavati njegovih čustvenih stanj, se teh spretnosti težko nauči sam. Otrok lahko tako odrašča brez jasnega občutka, kako se umiriti, ponovno vzpostaviti notranje ravnovesje in se spoprijeti z močnimi čustvi.
Še več, postopoma lahko ponotranji prepričanje, da njegova čustva niso pomembna ali da jih je bolje ne izražati. Če se starši na njegova občutja ne odzivajo, jih ne prepoznavajo ali zanje ne pokažejo zanimanja, lahko otrok dobi občutek, da jih ne bi smel niti imeti, kaj šele izražati.
Dojenčki so izjemno občutljivi za tovrstna prikrita, neverbalna sporočila. Sprva se namreč odzivajo predvsem na to, kar starši dejansko počnejo, in ne toliko na njihove besede ali na to, kar sami mislijo, da sporočajo. Kakovosten odnos temelji na iskanju ravnovesja med zmožnostjo zaznavanja in razumevanja lastnih občutij ter hkratnega prepoznavanja čustvenih stanj drugega. Pomembno je tudi, da zmoremo prenesti neprijetna čustva in jih skupaj z drugo osebo postopoma predelovati, ne da bi se jim morali takoj izogniti ali jih zatreti.
Ena najpogostejših težav v medosebnih odnosih, ki je še posebej izrazita v odnosu med starši in otroki, je nezmožnost uravnavanja tako imenovanih negativnih čustvenih stanj, kot sta jeza in sovražnost. Če se starš sam ni naučil ustrezno prepoznavati in obvladovati takšnih občutij, bo ta zelo težko sprejemal tudi pri svojem otroku. Ob otrokovih čustvenih izbruhih lahko doživlja stisko in nelagodje ter si jih želi čim prej odpraviti ali odriniti.
Otrok se v takšnem odnosu kjer starš ni sposoben uravnavati tako imenovanih negativnih čustvenih stanj, postopoma nauči zadrževati svoja čustva. Lahko začne zanikati, da jih sploh doživlja, ali pa jih ne izraža, ker se boji, da bi z njimi vznemiril, razjezil ali dodatno obremenil starša. Ta mu posledično ne more pomagati pri njihovem uravnavanju, prav tako jih z njim ne more raziskovati, razumeti in predelovati. V takšnem odnosu se zgodi svojevrsten preobrat: namesto da bi starš pomagal uravnavati otrokova čustva, mora otrok uravnavati čustvena stanja starša in ga na ta način ščiti pred lastnimi občutji. Toda otrokova čustva s tem ne izginejo.
Pri globljem razumevanju dinamike v odnosu otrok starš, nam je lahko v pomoč teorija navezanosti, katere osrednje načelo je razvoj notranjega delovnega modela – miselne predstavitve sebe in drugih – ki predstavlja podlago za izgradnjo vseh pomembnih socialnih odnosov skozi celotno življenjsko obdobje. Več o tem pa v zapisu Vzorci navezanosti.
Vir: Sue Gerhardt, Why love matters