Med študijem sem imela priložnost prebrati knjigo z naslovom Why love matters – how affection shapes a baby’s brain, avtorice Sue Gerhardt. Njena vsebina se me je dotaknila v dno duše; še enkrat več sem začutila pomembnost ljubezni in povezanosti za naš razvoj in nenazadnje tudi obstoj. In če želim spregovoriti o temi gradnje temeljev za odnos s sabo in drugim, se moram neizbežno vrniti nazaj. V otroštvo. Naše zgodnje izkušnje namreč v temelju oblikujejo načine, kako vzpostavljamo odnose z drugimi in kako se odzivamo na čustvena nihanja. Ti vzorci niso zgolj psihološki, temveč se zapisujejo tudi v naše telo in pogojujejo njegovo odzivanje. Predstavljajo temeljno ogrodje našega čustvenega sveta – skrito in pogosto zunaj našega zavedanja, kot nevidna zgodovina, ki jo v sebi nosi vsak od nas.
Številni vidiki našega čustvenega odzivanja in delovanja našega telesa se oblikujejo v odnosih z drugimi ljudmi.
In to že zelo zgodaj.
Sue Gerhardt, 2004
Dojenček se rodi z biološkimi temelji za razvoj jaza, vendar se ta ne razvija samodejno in zgolj po vnaprej določenem programu. Čeprav so ob rojstvu nekateri telesni sistemi že pripravljeni na delovanje, so številni drugi še nezreli in se lahko razvijejo šele v odnosu z drugimi ljudmi, predvsem skozi nego, stik in odzivanje odraslih, ki so mu najbližje. Nekateri avtorji zato dojenčka imenujejo kar »zunanji plod«, saj je dojenček ob rojstvu v marsičem razvojno še nedokončan. Za svoje dozorevanje potrebuje prisotnost odraslega, ki s svojo skrbjo, odzivnostjo in odnosom pomembno soustvarja pogoje za njegov razvoj.
Zgodnje izkušnje imajo zato izjemen vpliv na oblikovanje otrokovih fizioloških sistemov, ki so v tem obdobju še posebej občutljivi in dovzetni za vplive okolja. Nekateri biokemični procesi se lahko namreč že v najzgodnejšem obdobju oblikujejo v manj ugodno smer, če otrok odrašča v okoliščinah, ki ne zagotavljajo dovolj varnosti, čustvene odzivnosti in ustrezne nege. To lahko vpliva tako na razvoj sistema za uravnavanje stresnega odziva kot tudi na delovanje nevropeptidov, ki sodelujejo pri uravnavanju čustev. Dojenček, ki je deležen pomanjkljive nege, čustvene odzivnosti in nežnosti, na primer razvije drugačen stresni odziv in drugačne biokemične vzorce kot dojenček, ki odrašča ob ljubeči, pozorni in uglašeni skrbi.
Tudi naš um se ne razvija v osami. Oblikuje se v odnosu z drugimi, prav tako pa se skozi zgodnje medosebne izkušnje postopoma organizira naš čustveni svet. To pomeni, da naših čustvenih odzivov skozi življenje ne usmerjajo zgolj biološki nagoni, temveč predvsem vzorci doživljanja in čustvenega povezovanja z drugimi ljudmi. Ti se najgloblje in najtrajnejše zasidrajo prav v najzgodnejšem obdobju življenja.
Tako se temelji našega poznejšega čustvenega in telesnega odzivanja začnejo oblikovati že v prvih odnosih, ki jih kot otroci vzpostavimo s svetom – predvsem v odnosu z odraslim, ki za nas skrbijo. Čeprav ti vzorci niso nespremenljivi, jih pozneje ni preprosto preoblikovati. Podobno kot globoko ukoreninjene navade namreč vztrajajo tudi takrat, ko se jih ne zavedamo, in pomembno vplivajo na to, kako doživljamo sebe, druge in odnose skozi življenje.
Dojenčka lahko zaradi njegove psihološke neizoblikovanosti primerjamo tudi z mlado rastlino, ki šele poganja in se razvija. Njegovo čustveno doživljanje je sprva zelo preprosto in temelji na osnovnih občutjih. Dojenček doživlja predvsem splošne občutke ugodja ali neugodja, zadovoljstva ali stiske, bližine ali nelagodja, pri čemer njegovo doživljanje še ne vključuje kompleksnejših čustvenih odtenkov. Njegove umske sposobnosti namreč še niso dovolj razvite, da bi lahko predeloval zapletene informacije in razumel dogajanje okoli sebe.
V tem zgodnjem obdobju je pri uravnavanju svojih čustvenih stanj povsem odvisen od odraslih. Ti mu pomagajo zmanjševati nelagodje in stisko ter ustvarjati občutke ugodja, miru in zadovoljstva. Ob njihovi pomoči pa dojenček postopoma vse bolj spoznava svet, ki ga obdaja.
Ljudje prihajajo in odhajajo, vonji, zvoki in podobe se skozi dan in noč nenehno spreminjajo. V tem nenehnem toku dražljajev začne dojenček postopoma prepoznavati ponavljajoče se vzorce. Najbolj značilne in pogoste izkušnje se sidrajo v spomin in shranjujejo v obliki notranjih podob. Tako se lahko na primer oblikuje pomirjujoča podoba nasmejane matere, ki se pojavi pri otroški posteljici, ko začne jokati. Lahko pa se oblikuje tudi povsem drugačna, neprijetna podoba: obraz, na katerem je mogoče zaznati jezo ali nejevoljo in se mu približuje brez topline in nežnosti. S ponavljanjem takšnih izkušenj začnejo dogodki dobivati pomen. Dojenček postopoma prepoznava, ali materin prihod napoveduje ugodje, tolažbo in bližino ali pa nelagodje in stisko. Zgodnje čustveno doživljanje je namreč v veliki meri povezano z otrokovo težnjo, da bi neprijetne izkušnje odrinil, prijetne pa ohranil in se jim približal.
Notranje podobe, ki nastajajo na podlagi teh prvih izkušenj, postopoma postanejo pričakovanja o čustvenem svetu, v katerem otrok živi. Pomagajo mu predvidevati, kaj se bo zgodilo, kako se bodo drugi odzvali nanj in kako naj se sam odzove na dogajanje v svojem okolju. Tako se že v najzgodnejšem obdobju življenja začnejo oblikovati temelji njegovega poznejšega doživljanja odnosov, bližine in čustvene varnosti. Ki ostanejo z nami tudi ko odrastemo.
Vir: Sue Gerhardt, Why love matters